Pavle Kozjek – član zlate selekcije slovenskega alpinizma

Iz krušljivih sten domačih gora so prihajali plezalci, ki besede nemogoče praktično niso želeli slišati. Če so Franček Knez, Stane Belak - Šrauf, Danilo Cedilnik, Viki Grošelj, Marjan Manfreda, Aleš Kunaver in drugi leta 1975 zaorali ledino modernega slovenskega alpinizma, je le nekaj let za njihovim - takrat paradnim - vzponom prišel še en mlad in morda celo še bolj drzen val alpinistov. Akterjem Makaluja so se pridružili še Silvo Karo, Janez Jeglič - Johan, Slavko Svetičič, Peter Podgornik in Pavle Kozjek. Fantje so združili izkušnje in želje po uspehu ter zgodbo o izjemnih slovenskih alpinistih ponesli v svet. Zlata generacija našega gorništva je praktično do poznih devetdesetih let polnila naslovnice največjih gorniških revij in nekateri člani te zares izjemne generacije slovenskih alpinistov v svetovnem vrhu vztrajajo še danes. 

V športno uredništvo Planeta smo povabili člana te zlate selekcije Pavleta Kozjeka, ki je ravno letošnjo jesen s solo vzponom v alpskem slogu prek jugozahodne stene 8210 metrov visokega Čo Oja dokazal, kaj pomenijo skoraj tri desetletja vztrajanja in izkušenj v navišjih gorah.  

Pavle Kozjek je alpinist z veliko začetnico; v svojem dosedanjem alpinističnem opusu je zbral prek 1000 vzponov v domačih in tujih gorah. Je avtor številnih prvenstvenih smeri in pravi poznavalec nevarnih andskih sten. Je prvi Slovenec, ki je na vrh Everesta stopil brez pomoči kisikove jeklenke, in eden izmed prvih alpinistov, ki so v svoje priprave na težke vzpone vključili tudi načela športne prehrane in sodobne prijeme načrtne, kontinuirane vadbe ter tako neprecenljive izkušnje zlate generacije združili z modernim načinom življenja vrhunskega športnika. V prijetnem pogovoru nas je popeljal skozi svojo alpinistično avanturo in razkril osebne poglede na šport, ki je rezerviran za tiste res najbolj drzne avanturiste.  

Že skoraj tri desetletja zahajate v stene po vsem svetu. Kako doživljate razvoj alpinizma kot športa oziroma svojega življenjskega sloga?  

V letih, odkar sem začel, se je alpinizem zelo spremenil in lahko rečem, da je to povsem drug šport kot takrat; seveda govorim predvsem o tisti športni strani alpinizma. Kot mnogi pred menoj sem tudi sam začel plezati v gojzarjih, poleti in pozimi, z velikim nahrbtnikom ..., tega zdaj preprosto ne najdeš več. Tako da - alpinizem se je v teh zadnjih treh desetletjih spremenil v povsem drugačen šport oziroma se je razvejil na več disciplin. Ni več samo klasičnega alpinizma. Razvile so se tudi druge zvrsti, močno se je razvilo tudi športno plezanje, pa plezanje v ledu in kombinirano plezanje, tako imenovani »miksi«, kjer se pleza v ledu in skali, in še bi lahko našteval. Po svoji poti je odšel tudi »himalaizem«, plezanje velikih skalnih sten ..., skratka, v modernem alpinizmu smo zdaj dobili že kar specialiste za posamezno disciplino, ker so pač zadeve tako različne. Tako kot vrhunski sprinter ne more biti konkurenčen na maratonu in obratno, tudi »himalajec« ni konkurenčen vrhunskemu športnemu plezalcu. Še zmeraj pa lahko rečem, da je alpinizem, vsaj tisti, ki ga poznam jaz in se z njim tudi ukvarjam, ohranil tisti prvobitni stik z naravo in posledično tudi izzive ter stopnjo tveganja, ki je seveda - če se tako izrazim - zunaj tistih skrajnih mej. Težko bi rekel, da alpinizem spada med klasične adrenalinske športe, saj gre pri njem za drugačen pristop. So pa mnenja tudi glede tega deljena. Nekateri tudi pri alpinizmu tvegajo več kot drugi. Brez tveganja pa alpinizma verjetno dejansko nikoli ne bi bilo.  

Ste v mladosti v stenah več tvegali kot zdaj? 

Nedvomno. V mladih letih sem tako kot večina plezalcev počel stvari, ki jih zdaj ne bi več poskušal. Malce sreče potrebuješ na začetku, da preživiš tisti dve najbolj kritični leti, v tem času se tudi veliko naučiš, potem pa že malce bolj razmišljaš o tem, kaj tam gori lahko počneš in česa ne.  

Torej ni zastonj rek "Dober alpinist - star alpinist"? 

Če ta rek malce dopolnim, bi šel nekako takole: "Ni težko biti dober alpinist, težko pa je biti star alpinist."  

Času, v katerem ste za prve oprimke prijeli tudi vi, to je bilo leta 1979, mnogi plezalci pravijo časi prvinskega alpinizma. Kaj vam pomeni ta pojem? Je to mit o epskem, nevarnem vzponu, ki načeloma vedno rodi vertikalnega junaka? Ali pa je to zgolj izgovor tistih, ki tam nekje med nebom in zemljo ne najdejo več motivacije, energije ali morda poguma za resen in težak vzpon? 

Mislim, da je prva teza nekako bližje temu izrazu, saj v zadnjem času ta »epska« komponenta v alpinizmu spet pridobiva vrednost. Obdobja v alpinizmu se menjajo. Pride obdobje, ko ima prednost povsem tehnična stran alpinizma in je ta »epska zgodba« oziroma pustolovščina bolj zapostavljena, potem pa se zadeva spet obrne. Mislim, da je zdaj nastopilo obdobje, ko spet pridobivajo vrednost tiste prvobitne avanture v hiribih, ko greš včasih tudi sam in z lahko opremo plezat v čistem alpskem stilu, ki se je zdaj dokončno uveljavil tudi v Himalaji, kjer niso več trend velike odprave, višinski tabori, fiksne vrvi, skratka veliko obleganje stene. Zdaj greš v steno, plezaš do vrha in tako narediš, kar pač narediš.  

Torej prvinski alpinizem vseeno pomeni veliko tveganja v smislu preživetja posameznika v veliki steni? 

V povprečju je dejansko tveganje pri takem vzponu večje, ker se pač odpraviš in nimaš več stika z dolino tako kot pri klasičnih odpravah. Po drugi strani pa se je treba zavedati, da če se greš tak alpinizem, se je nanj treba tudi ustrezno pripraviti. Tukaj so vsekakor pomembne izkušnje - da ne greš kar na slepo, da veš, da to zmoreš; poleg tega so pomembni resen trening in resne priprave. Seveda potem na takem vzponu obstajajo zadeve, ki so povsem objektivne narave, npr. sprememba vremena, bolezen ..., ampak tudi ta tveganja so s hitrostjo in lahkotnostjo plezanja v alpskem stilu nekako manjša kot prej, ko si v klasičnem odpravarskem stilu na gori preživel veliko časa. Ravno pri svoji zadnji odpravi sem videl, da si dejansko lahko zgoraj zelo hitro, da te sama višina niti ne »zagrabi« tako močno. Seveda moraš biti ob tem tudi dovolj dobro aklimatiziran, da to zmoreš, prideš na osem tisoč metrov ali več. Ampak preden te višinski vplivi zares »zadenejo«, da postaneš utrujen, omotičen, zbit ..., si že skoraj nazaj v dolini, pa tudi po sami odpravi nisi tako utrujen kot po klasični, kjer hodiš gor in dol do neskončnosti. Seveda pa moraš biti za tako plezanje dovolj pripravljen, tako fizično kot tudi psihično, da vse skupaj narediš v enem zamahu. 

Svoj alpinizem ste začeli gojiti v času, ko se je slovenski alpinizem dobesedno razcvetel. Generacija alpinistov, v katero spadate tudi vi, je takrat z veliko žlico zajemala svet. Plezali ste v družbi Kneza, Šraufa, Štremflja, Kara, Jegliča in drugih zvenečih imen. Kako ste doživljali tiste čase? Kaj se je po vašem mnenju zgodilo v slovenskem alpinizmu, da danes večina ljudi oziroma laične javnosti kot alpinista prepozna samo Tomaža Humarja? 

To je na neki način res. A mislim, da se v samem alpinizmu ni veliko spremenilo, saj je slovenski alpinizem po mojem mnenju še vedno v svetovnem vrhu. Je pa res, da se je precej spremenil odnos javnosti do njega. V časih, ko smo začenjali mi, je imel alpinizem bistveno boljši status v medijih in javnosti, kot ga ima danes. Je pač eden od športov, ki ga vse ostale športne panoge, ki se borijo za sredstva, poskušajo odriniti na stranski tir, in posledično se to vidi tudi s perspektive medijskega pojavljanja. Šport je seveda postal tudi zelo tržno usmerjen, tu so sponzorji, pa medijski odzivi na najrazličnejše vzpone in podvige ... Tu je potem pomemben tudi način, kako se določene ekspedicije lotiš. Če se podviga lotiš na podlagi velikih sredstev, ki jih velika odprava tudi zahteva, si prisiljen sodelovati v veliki medijski kampanji in je seveda treba dati tudi določene rezultate, take ali drugačne. Sponzorske zahteve pač morajo biti izpolnjene, in kadar se zadeva ne posreči, je to problem. Takrat je potem vse skupaj videti v neki čudni luči. To včasih slabo vpliva na cel alpinizem, ampak tako pač je. Na zahodu je bil tržni pogled na alpinizem razvit že pred dvajsetimi leti. Seveda obstaja tudi druga možnost, da vse skupaj poskusiš izpeljati na način, da čim manj stane, in verjamem, da je marsikaj mogoče izvesti tudi z manjšimi sredstvi; seveda potem ne moreš pričakovati velikega medijskega odziva, vendar hkrati tudi nisi vezan na različne zahteve v zvezi s tem.  

No, če malce primerjam s časi, ko smo začeli plezati, 25 let nazaj, s to generacijo, za katero lahko rečem, da je bila res zlata - Silvo, Johan, Slavc, Franček in Šrauf, slednja sta sicer začela že prej ... - skratka, če je bil Franček nekako začetnik našega alpinizma, v obdobju, ko je bilo treba vrhunski alpinizem povezati tudi z rednimi in kvalitetnimi treningi - to je dokazal - smo vsi v tej naši generaciji temu sledili in naredili zares odlične zadeve. Moram pa povedati, da so nam bile ob naših začetkih v veliko oporo, vsaj kar zadeva izkušnje iz najvišjih gorstev, naše velike odprave, organizirane s strani planinske zveze. To so bili časi, ko so bile odprave tudi financirane in nam ni bilo treba skrbeti za finance, kar pomeni, da smo imeli tudi več časa za trening. To smo res dobro izkoristili. Izkušnje, ki smo jih takrat pridobili, smo v nadaljevanju športne kariere vsi tudi kar dobro izkoristili. Žal nekaterih iz te generacije, Slavca, Johana, Šraufa ..., res velikih alpinistov, ki so dali pečat alpinizmu, ni več med nami. To je res velika škoda in pogrešamo jih. Je pa to pač res usoda vsakega alpinistično uspešnega naroda, da se marsikdo s hribov nikoli ne vrne. 

Na svoji dosedanji alpinistični poti ste opravili več kot 1000 vzponov v domačih in tujih gorah; med njimi je veliko tudi prvenstvenih. Kateri vzpon ima za vas največjo veljavo? Je to morda vzpon po severnem grebenu na vrh Everesta, na katerega ste pred devetimi leti stopili kot prvi Slovenec, ki mu je to uspelo brez uporabe dodatnega kisika? Kateri je torej ključni vzpon Pavleta Kozjeka? 

Hm, težko bi se odločil za ta ključni vzpon. Doslej sem iz množice ostalih nekako izločil tri vzpone. Eden je seveda ta Everest brez uporabe dodatnega kisika, ki je bil še posebno doživetje, ker sem zadnji del vzpona plezal sam in tudi sam doživljal vrh ter sestop. Drugi vzpon je Cerro Torre, njegova vzhodna stena, skupaj s Frančkom, Johanom, Silvom, Petrom in Slavcem, to je ta peklenska »direttisima«. Ta smer je nepozabna avantura, bili smo super ekipa, živeli smo v ledenih votlinah kot jamski ljudje in tista dva meseca in pol sta bila zares enkratna. Tega vzpona se spomnim, kot da bi se zgodil včeraj, čeprav je od njega minilo že dvajset let. No, tretja stvar pa je južna stena Šiša Pangme v alpskem stilu s Štremfljem. Lepa plezarija. Žal sem tam dobil hude ozebline in ostal brez nekaj prstov. To sicer ni tak problem, kot sem sprva mislil, da bo, saj še vedno plezam, tudi v skali. Mislim, da bom k temu izboru dodal tudi letošnji vzpon na Čo Oju. Če pa bi se moral odločiti samo za enega, bi se v tem trenutku zelo težko, morda bo čez nekaj let lažje. 

Everest ste osvojili brez dodatnega kiskia. Na višini, kjer letajo letala, ste pri temperaturi, ki je segala globoko pod ledišče, lovil tiste skromne molekule tako ključnega življenskega goriva – kisika. Kako tam zgoraj človek funkcionira? Kaj človeka, kot ste sam, v danih razmerah kljub naporu, bolečini, agoniji, slabosti prepriča, da se ne obrne nazaj proti dolini in stran od cone smrti? 

Na to se moraš pripraviti predvsem psihično, seveda tudi fizično. Sam sem za tisto odpravo treniral več kakor leto dni. Predvsem pa se moraš res v glavi pripraviti na to, kar te čaka. Kot sem že prej povedal - tu so izkušnje izjemno pomembne. V zvezi s tem bi izpostavil odpravo, ki je prej sicer nisem omenil, in to je zimski Daulaghiri. To je bilo leta 1987 in tam sem po spletu naključij bivakiral nad 8000 metri v ledeni luknji samo z opremo, ki sem jo imel na sebi. Se pravi, brez šotora, brez spalne vreče, brez kuhalnika ... Na tej edini slovenski zimski odpravi sem se ulegel v razpoko in prespal noč. Bil je 4. december, veter je pihal nenormalno močno, temperatura je bila po moji oceni prek -40 stopinj Celzija. Bil sem tako utrujen, da sem kljub razmeram takoj zaspal, in lahko se v tistih surovih razmerah tudi ne bi več zbudil. Ampak sem se, vendar naslednji dan nikakor nisem mogel premagati še tistih 50 višinskih metrov do vrha, ker sem bil preveč utrujen, tako da sem bil vesel, da mi je sploh uspelo sestopiti. No, in ta povsem nepričakovana izkušnja - prehitela me je noč, takrat je bil z menoj tudi Šrauf, ki pa je že prej sestopil do šotora; sam tega nisem naredil, ker se je pač tik pod vrhom zelo težko obrniti - ta izkušnja je bila za Everest zelo pomembna, saj sem na Daulaghiriju, tako kot verjetno mnogi drugi alpinisti, spoznal, da so človeške meje veliko višje, kot mislimo, da so. Ljudje zdržimo zares veliko - ko že misliš, da je konec, še zdaleč ni konec. No, in ta zavest je pri takšnih vzponih, zlasti če greš sam, izrednega pomena. Na Everestu se je moj soplezalec obrnil, sam pa sem se počutil zares odlično in sem nadaljeval. Dejstvo, da se je soplezalec obrnil, mi je bilo na neki način tudi olajšanje, saj sem vedel, da človeku na tisti višini ne moreš pomagati, sploh po tistem severnem grebenu ne. Preprosto mu ne moreš pomagati. On je bil takrat zares povsem na koncu z močmi in je rekel, da gre nazaj. V tistem trenutku sem si nekako oddahnil, saj sem vedel, da bom imel v nadaljevanju opravka samo s seboj. Saj res ne vem, kaj bi naredil, če bi mi soplezalec tam gori dokončno omagal. Človeka moraš potem na tisti višini pustiti umreti, saj v nasprotnem primeru lahko tudi sam umreš. Sploh v taki smeri, ko moraš greben preplezati gor in dol. Takrat sem sam nadaljeval in očitno sem bil tako dobro fizično in psihično pripravljen, da niti nisem občutil tistega trpljenja, ki se pojavi, kadar si zares povsem izmučen. Napredoval sem solidno, bil sem dobro aklimatiziran in tudi vremenske razmere so bile dokaj dobre. Spominjam se, da sem ob vrnitvi malo za šalo, malo zares rekel, da če bi bil Everest še 200 metrov višji, bi pač preplezal še 200 metrov, do znamke 9000 metrov. In verjetno bi jih res. Everest ni bil tista odprava, kjer bi prišel do svojih res skrajnih meja. 

Kako pa je videti plezanje na teh skrajnih višinah? Kako reagira telo, ko hlasta za kisikom? Na vsakih nekaj korakov se je treba ustaviti in nadihati … 

Govoril sem s plezalci, ki so pri vzponu uporabljali dodatni kisik. Strašen problem na gori nastane, če ti tega kisika med vzponom zmanjka, ker si ga seveda navajen. Kisik ti goro dejansko zniža za okoli 2000 metrov, in če ti ga naenkrat zmanjka, je to šok. Ko ob poti vidiš tista zmrznjena trupla, ki sem jih srečeval na Everestu … večina jih je omagala na poti nazaj, saj jim je zmanjkalo kisika. Ostali so brez njega, izgubili toploto in moč, ki ti jo daje, in preprosto obsedeli, zaspali. Če pa ga ne uporabljaš, se mora telo pač prilagoditi, korak za korakom pridobivaš višino in nekako gre. Je pa res, da se moraš zelo skoncentrirati na to, kaj počneš, saj je razmišljanje zaradi učinkov višine in pomanjkanja kisika na stopnji 12-letnega otroka. Sam sem si vnaprej pripravil "scenarije" - če se zgodi to, moram narediti to. Tiste najbolj verjetne stvari, dogodke, ki se lahko zgodijo, nekako predvidiš v scenariju, ki mu v kriznih dogodkih lahko slediš. Vsega se seveda ne da predvideti. Da pa se zgoraj na hitro odločaš, o novih zadevah - to pa je lahko zelo delikatna stvar. Zato pa - čim hitreje gor in tudi dol; to je bila izkušnja, ki sem jo uporabil tudi letos. Na Everestu sem bil 40 ur nad 8300 metri brez dodatnega kisika in mislim, da to preprosto mora pustiti tudi nekaj posledic. Ko sem prišel nazaj, se na primer nisem spomnil imen prijateljev. Višina ima učinek, ki ni dober, pozna se tudi na pljučih. 

Nekje sem prebral, da je bil za vas še težja preizkušnja kot Everest sestop nekje v južnoameriških Andih, ko ste sestopali prek stene in 12 ur preživeli na prednjih zobeh derez. Kaj je bilo težje? 

Ja, to je bil najtežji sestop. Sam sem sicer opravil veliko težkih sestopov, ker sem veliko smeri v teh andskih stenah splezal solo. Tu je spet zelo pomemben dejavnik varnosti, saj je v tistih stenah zelo velika nevarnost padajočega kamenja in ledu. Tam so glede tega tveganja nekatere stene zares zelo nevarne in je plezanje v navezi praktično nemogoče, ker si v navezi preprosto prepočasen in zato predolgoizpostavljen. Tam ne moreš čakati, čim prej moraš prečkati nevarne odseke. Take stene sem preprosto odšel solirat, ker se mi je pač to zdelo bolj varno. No, ena izmed takih sten je bila južna stena Huandoya, 1000-metrska stena, kombinirana smer – skala in led. Na vrhu se mi je spremenilo, poslabšalo vreme, nastala je nevihta. Bil sem premalo oblečen, saj sem pričakoval, da bo vsaj tisti dan vreme držalo, pa ni. Potem sem dejansko sestopal do trde noči, po pobočju, kjer so bile razmere obupno slabe, nikakor nisem pričakoval takih. Vseskozi sem sestopal po "črnem ledu", posutem z malo pršiča. Ta črni led je izjemno trd in s cepinom je bilo treba vsakič vsaj po trikrat udariti, da je prijemal, kot je treba. Dejansko sem pod steno prišel povsem izmučen in dehidriran, saj sem imel s sabo čisto premalo vode za tak napor. No, iz takih izkušenj se tudi zbere neko znanje o tem, kaj je treba nesti s seboj v steno. Pri letošnjem himalajskem Čo Oju sem potem dejansko imel vse urejeno tako, kot je treba, pravo obleko, obutev, tehnično opremo, hrano, pijačo ..., skratka, vse je "klapalo", če se tako izrazim. 

Na odpravah se je zgodilo že kar nekaj nesreč s tragičnimi posledicami ali hudimi poškodbami. Tudi kar nekaj vrhunskih slovenskih alpinistov je žal za vedno ostalo v gorah. Kako se vrhunski alpinisti soočite z dejstvom, da se soplezalec, prijatelj alpinist, iz stene ne bo več vrnil? Kako se potem "naravnate" nazaj na vzpon, goro?  

Mislim, da težko. Na neki način sem imel srečo, da na odpravah nisem doživljal veliko tega. Ko smo bili na Jalung Kangu, se je ponesrečil Borut Bergant - Čita in smo odpravo zaključili. Seveda je s take odprave zelo težko hoditi domov. Moram pa povedati, da me je zelo prizadelo - kakor če bi bil zraven - ko se z odprave ni vrnil Johan, bili smo res prijatelji. Ja, o teh zadevah kar nekaj časa razmišljaš in v tistem času se nikakor ni dobro podajati v kakšne resne zadeve. Treba je pač počakati, da mine nekaj časa in da si potem pri stvari spet 100-odstoten. Plezati tako, da imaš misli nekje drugje, pa nikakor ni varno.  

Ali ste bili v takih trenutkih kdaj jezni na alpinizem kot šport, na gore ...? 

Ne, na gore in alpinizem nisem bil nikoli jezen. Tudi takrat ne, ko sem ležal v bolnišnici in čakal na amputacijo prstov. To jemljem kot nekakšen "davek". Toliko in toliko sem splezal, in če se je to zgodilo, se je pač zgodilo. Še vedno razmeroma majhna odškodnina glede na to, kar so mi gore in alpinizem dali. Nikoli se mi ni zgodilo, da bi mi bilo žal, da sem se podal v alpinizem. Slabše občutke imam, kadar se počutim odrinjenega v kot po športni plati, ampak to poznajo vsi športniki, od časa do časa se zgodi, velikokrat tudi nenamerno.  

Vaša žena, mag. dr. Nada Rotovnik Kozjek, je zdravnica, ki skrbi tudi za vrhunske športnike. Kako ona komentira "mučenje" pljučnih mešičkov v višinah nad 6000 metrov? 

Temu ni prav naklonjena, to lahko rečem. Je pa zelo razumevajoča in od nje sem se zelo veliko naučil. Opravil sem tudi nekaj pregledov, ki so bili vsekakor koristni, in na pljučih se je že pokazalo, da nimam povsem stoodstotnih. Žena mi pomaga predvsem tako, da mi iz svojega zdravniškega znanja pove, kaj je najbolje, da čim manj škodiš sam sebi. To, da čim hitreje prideš gor in se vrneš dol, je zagotovo najboljše, kar lahko narediš. Na Everestu to žal ni bilo mogoče, na Čo Oju pa se je to dalo in sem to tudi storil. Ekstremne višine ne koristijo nikomur, ampak če greš, greš pač na ta način, ki je najmanj škodljiv. Žena mi je zelo veliko svetovala, to moram omeniti, tudi z vidika športne prehrane. 

Tudi sama je športnica, če se ne motim. 

Ja, tudi sama je športnica in tudi sama uporablja ta dognanja. Mislim, da je to eden izmed zelo pomembnih vidikov kakovostnega treninga in samih vzponov. Alpinizem je s tega vidika kar precej časa "capljal" zadaj. Kar zadeva prehrano, trening ... Športni plezalci so na primer prej prišli do tega, kako je treba prav trenirati, jesti, piti ... Za alpiniste pa vem, da smo leta in leta trenirali, pa na koncu nič jedli, da bomo v steni lažji, v bistvu pa smo zaradi tega izgubljali mišice. Če bi že takrat prav trenirali in se pravilno prehranjevali, bi morda dosegli še več.  

Pred dnevi ste se vrnili z uspešne slovenske odprave na šesto najvišjo goro na svetu, 8210 metrov visoki Čo Oju. V solo vzponu ste se na svoj zdaj že peti osemtisočak povzpeli po novi smeri prek jugozahodne stene. Kakšna je torej nova smer na Čo Oju? 

Pravzaprav sem bil presenečen, ko sem videl, kako "prosta" je še vedno ta stena, saj ima veliko prostora za nove smeri. Do našega prihoda sta bili prek nje splezani le dve smeri. Urban Golob je bil tisti, ki je prek dokumentacije in dopisovanja s plezalci odkril to steno. Takoj ko sem jo videl, sem začutil, da je to priložnost, da naredimo zares lepo novo smer. Že od samega začetka sem računal na to, da jo je mogoče splezati v hitrem alpskem slogu, solo vzponu. Mogoče celo v enem dnevu, to je bil moj načrt. Načrtoval sem, da če pač ne bo šlo v steni, bom po "normalki" poskusil v enem zamahu od baze do vrha. Povsem prepričan seveda ne moreš biti, saj ne veš, kakšne bodo razmere. Zadeva se je res izšla odlično. Sama stena je zelo lepa, sicer v spodnjem delu tehnično ni zelo zahtevna (naklonine približno 50 do 55°), razmere so bile dobre. En del pa je bil skrit našim pogledom izpod stene in ravno tam se je skrival tisti ključni del smeri, navpični del, ledeni slap. Če bi tam imel vrv, bi se pod tem ključnim mestom vsekakor navezal. Ker pa vrvi nisem imel, bil sem sam, sem poiskal prehod, ki se mi je zdel najbolj varen. To je bilo v skalah ob slapu. Potem sem po Poljskem grebenu nadaljeval do vrha. Psihično je bilo tam že manj naporno, saj sem vedel, da če bom omagal, se bom na drugi strani lahko vrnil do šotorov, ki so bili ob "normalki". No, tam pa sem bil na trenutke kar malce obupan, saj sem zašel v globok sneg, ki mi je mestoma na grebenu segal tudi do pasu. Seveda to človeka zelo utrudi, hkrati pa izgubiš veliko časa. No, na srečo so se potem razmere spet izboljšale; ko se je greben zadnjih nekaj 100 metrov priključil »normalki«, sem že vedel, da bo šlo, da bo dovolj časa za vrh isti dan. V oporo mi je bilo tudi to, da sta bili za menoj še dve navezi, Emil Tratnik in Marjan Kovač ter Aljaž Tratnik, Emilov sin, in vodja odprave Uroš Samec. Vseh pet nas je tako preplezalo to novo smer in obe navezi sta naslednji dan osvojili vrh, tudi oče in sin družine Tratnik. Kot odprava smo bili tako sila uspešni.  

Solo vzpon prek stene osemtisočaka je seveda poseben izziv za vsakega plezalca. Kakšni so občutki, ko se človek v taki steni in v takih razsežnostih znajde povsem sam? Kako te stvari doživljate vi? 

Lahko rečem, da sem se v steni počutil zelo dobro. Bil sem zelo dobro pripravljen, steno si vedno tudi zelo podrobno ogledam, tako da jo imam v glavi, vem, kaj lahko pričakujem. Na poti se tako lažje orientiram po različnih razčlembah v steni, saj je pomembno, da veš, kje si, da se v steni ne izgubiš. Precej zoprno je bilo zjutraj, ko sem štartal v trdi temi in mi je baterija osvetljevala smer le nekaj metrov naprej. Takrat je orientacija problem. Zlasti v začetnem delu pa je najbolj pomembno, da ujameš začrtano linijo vzpona. Ko pa se je zdanilo, ni bilo več težav, saj je bila stena lepo pregledna. Presenetil me je samo tisti slap, ki ga od spodaj ni bilo mogoče videti. Malo me je seveda postalo strah, ali mi bo zadevo uspelo preplezati. No, potem ko sem preplezal to ključno mesto, je bilo vse v redu, saj Poljski greben kakih večjih tehničnih težav nima, tako da sem se počutil zelo dobro, to lahko rečem. Veliko imajo pri tem tudi številne stene, ki sem jih že prej na tak način plezal v Andih, pa izkušnje z Everesta in ostalih himalajskih odprav, kjer sem tudi velikokrat plezal sam. No, v Himalaji lahko v takih stenah tudi kot solo plezalec zelo hitro in varno opraviš tak vzpon, če seveda imaš razmere in vreme.  

Prav pod Čo Ojem ste bili priča grozljivemu dogodku. Kitajski vojaki so tako rekoč pred več sto plezalci, ki jih je gostil bazni tabor na moreni ledenika Gyabrag Lho, hladnokrvno umorili nekaj tibetanskih beguncev na poti v Nepal. Kaj se je pravzaprav zgodilo na sedlu Nangpa La? 

Mislim, da takoj sploh nismo dojeli, za kaj gre. Bili smo tudi malce odmaknjeni od teh dogodkov, zjutraj smo slišali strele in potem šele čez dan opazili, kaj se je zgodilo, ko se je po baznem taboru že začelo govoriti o tem. Potem je vojska prišla tudi v tabor, gledali so proti ledeniku, proti sedlu, kjer se je ta incident zgodil. Šele čez dan smo videli, da nekdo leži v tisti gazi, in jaz sem naredil tisti posnetek, ki je kasneje obkrožil svet, ampak preprosto nisem vedel, da tega ni uspelo dokumentirati nikomur drugemu, ali ni nihče hotel, si ni upal ..., ne vem, kaj je bil razlog. Pri takem številu odprav in plezalcev v baznem taboru bi bilo to nekako logično pričakovati. 

Tak dogodek je v popolnem nasprotju s plezanjem, saj slednje sam dojemam kot neko nadgradnjo življenja, kot neki "plus", ki ti v življenju da še nekaj več. Potem pa hkrati doživiš tako streljanje, ki ga dejansko ni nihče pričakoval, in to skoraj sredi baznega tabora. To je res tak kontrast, tako nasprotje, da smo šele čez čas dojeli, kaj se je pravzaprav zgodilo. 

Le nekaj sto metrov zračne črte od molilnih čortenov so med najvišjimi gorami obležala trupla. Ali ste prisotni v bazi kaj spraševali kitajske vojake? 

Ne, nič. V bazo so prišli zelo "flegma" in samozavestni, kot da so na povsem običajni patrulji. Vedeli smo, da se nekaj pač dogaja, ker smo zjutraj slišali streljanje. Prišli so v tabor, odpeljali nekaj Tibetancev, ki so jih dejansko ujeli pri prehodu, zraven so bili tudi otroci … Kasneje smo ugotovili, da so jih v bistvu zajeli kot prebežnike. Ta dogodek je do nas prišel kasneje, tudi zaradi tega, ker nas je čakal vzpon in je vsak od nas to želel nekako odmisliti, saj s tem v glavi ne bi bilo zdravo plezati. Sam se nisem ravno počutil ogroženega, sem pa videl Tibetance, kako so se umikali, zbirali v gručah, šepetali, in potem smo dejansko izvedeli, za kaj gre. Tudi fotografije, ki sem jo kasneje poslal, nisem poslal iz kakih herojskih nagnjenj, temveč zato, ker sem mi je zdelo normalno, da ljudje za to izvedo. Dejansko nisem vedel, da so v javnost prišle samo moje fotografije. 

Peking v letu 2008 gosti olimpijske igre. Bodo te olimpijske igre oziroma olimpijski duh prinesli kaj miru tudi na tibetansko planoto? Si uradni Peking sploh zasluži organizacijo olimpijskih iger? 

To je težko reči. Upam, da so po tem dogodku tudi sami pri sebi razčistili, da tako ravnanje v sodobnem svetu nima več kaj iskati, in da se bodo te zadeve na normalen, kulturen način počasi uredile tudi v Tibetu. Upam, da se zavedajo, da to ne gre skupaj, ni v skladu z načeli olimpijskih iger, in če je dejstvo, da smo to sporočili svetu, kaj pomagalo, potem je bilo to v redu. Ali bo kaj pomagalo, pa ne vem. 

Splezali ste že na pet osemtisočakov, na najvišji točki planeta stali brez dodatnega kisika, preplezali veliko prvenstvenih smeri in še bi lahko naštevali. Ima Pavle Kozjek še veliko načrtov? 

Hm, ko človek opravi vzpon, kjer gre vse gladko in dejansko uživaš v plezanju, se novi načrti vsekakor pojavijo. Pri teh načrtih bom seveda vsekakor upošteval tudi svojo družino, ki pa si ne želi preveč podobnih akcij v prihodnje (smeh). Veliko ljudi me predvsem sprašuje, kdaj bo o vseh teh zgodbah in prigodah v skoraj tridesetih letih mojega alpinizma napisana kakšna knjiga. In sam najprej pomislim, kako bi tako knjigo sploh naslovil. Trenutno mi je najbolj všeč Do Everesta in naprej, zdi se mi, da pove veliko, saj je za večino Himalajcev in alpinistov Everest najvišja gora in tam se stvar zaključi, v smislu, ko si tam gori, ti ni treba več plezati. Sam sem že takrat vedel, da to ni to. Res je, da po Everestu mogoče začutiš kar nekakšno praznino, ampak ko si enkrat tako globoko v alpinizmu, gorah, plezanju ..., preprosto ni nekega končnega cilja, to so ugotavljali že mnogi. Cilji se bodo zagotovo še pojavljali, mogoče jih bo treba malce prilagajati tudi letom in družini, kot sem rekel, ampak bodo pa še. 

Kaj pa slovenske gore, Pavle?  

Tu sem začel in verjetno se bom, ko ne bom več hodil na odprave, vanje zagotovo pogosto vračal in plezal, dokler bom pač lahko. Do njih sem kar nekako nostalgičen in vsakič, ko grem plezat, obujam spomine. Tukaj se je zgodilo to, tam ono, tukaj se mogoče še kaj bo, saj imam tudi pri nas ogledanih še kar nekaj lepih prvenstvenih smeri. Tudi v letošnji sezoni sem našel dve res lepi stvari. Naše gore še vedno ponujajo veliko novih, lepih smeri, pa tudi med starimi jih je kar nekaj, ki jih še nisem preplezal. Nekaterih delov hribov sploh ne poznam, ker sem hodil samo v stene, in tam, kjer ni sten, sploh še nisem bil, ker takrat pač ni bilo časa. Torej, to še vse ostane za kasneje, za stara leta. Pa tudi v Paklenico hodim že 30 let, vsako leto dvakrat, v Dolomite grem tudi rad. Edine gore, ki sem jih malce zapostavil, so francoske Alpe, vendar mislim, da bom tudi tja še odšel.  

Vaš alpinistčni opus je zelo bogat in zanimiv. Preizkusili ste odpravarsko življenje, visoke gore, samotne solo vzpone v velikih stenah, uspešni ste bili v skali ..., med alpinisti pa je nekako še vedno slišati, da je Pavle Kozjek zelo hiter tudi v ledenih vertikalah, na lednih tekmovanjih. 

(smeh) No ja, mislim, da bom moral konkurenci priznati, da je hitrejša, ker to je pač tista eksplozivnost. Bom pa še vedno hodil na te ledne, zimske tekme, ker so pač tako lepo druženje s prijatelji, Andrejem in Jasno Pečjak, ki sta neutrudna organizatorja teh tekmovanj, tudi na mednarodni ravni. Če ne zaradi drugega, bom tam zato, da bom pač zraven, je pa res, da še ne bom vrgel puške v koruzo, tako da bom zdaj, ko je pred vrati zimska sezona, spet nabrusil cepine. 

Še o najljubši slovenski steni ... 

Zame je številka ena Široka Peč. Nekaterim ni všeč, ker ima precej krušljive smeri, ampak ponuja tudi zelo kompaktne smeri, predvsem pa je tam prava divjina in zame je Za Akom najlepši predel naših gora. Tja gor grem vsako leto vsaj nekaj splezat. 

Jure Gregorčič 

Foto: Pavle Kozjek