Glasba

ŽPZ Kombinat: “Zdravljica je ta hip pesem upora”

Ljubljana, 13.04.2016, 10.20, Nina Hribernik

Pogovarjali smo se z Maksimilijano Ipavec in Tivo Vlaj, ki sta članici Ženskega pevskega zbora Kombinat. Vse od ustanovitve zbora Kombinatke pojejo pesmi upora z vsega sveta, ki jih z napovedmi vedno umestijo v zgodovinski kontekst.

Zadnji samostojni koncert v Ljubljani je imel Ženski pevski zbor Kombinat (ŽPZ Kombinat) z glasbenimi spremljevalci 8. februarja 2013, ko je predstavljal svojo zgoščenko. Nastopali so v dvorani hotela Union, kamor se vračajo v soboto 16. aprila, in sicer s koncertom, ki so ga pevke naslovile K svobodi - brez strahu.

Seveda v teh treh letih Kombinat ni počival, pevke in spremljevalni bend so nastopali po številnih krajih, kjer so vselej toplo sprejeti.

Kot sta nam povedali Maksimilijana Ipavec in Tiva Vlaj, so se o samostojnem koncertu začele pogovarjati že konec lanskega leta, ko smo bili v Sloveniji iz dneva v dan izpostavljeni vedno večjim predsodkom, iz katerih je bruhal strah. Ta pa je, kot vemo, izvrstno gojišče nestrpnosti.

“Z izborom pesmi na prihajajočem koncertu bi rade opozorile na to, da se moramo bati sovraštva, ki vznika med nami, in ne ljudi, ki prihajajo,” pravi Maksimilijana.

“Rade pa bi tudi opozorile, da ob vsem sovraštvu vznikajo številne iniciative, pojavljajo se pobude posameznikov, ki vendarle kažejo na to, da ni vse črno in da so med nami tudi ljudje, ki so sposobni prišlekom izreči dobrodošlico. Jasno hočemo povedati, da je v Sloveniji veliko prostorov svobode,” dodaja Tiva.

Kombinat sodeluje s številnimi glasbeniki

Ksenija Jus z glasbeniki, ki spremljajo Kombinatke
Ksenija Jus z glasbeniki, ki spremljajo Kombinatke (Foto: Planet.si)

Med pesmimi, ki jih bodo Kombinatke v soboto zapele, bodo tudi take, ki jih še niso izvajale v živo. Pridružili se jim bodo tudi gostje, torej ljudje, s katerimi so v preteklosti že sodelovale, bodisi pri snemanju njihovih plošč, bodisi pri avtorskih projektih.

Ko so razmišljale, kdo naj jim pomaga ponesti v svet sporočilo o svobodi brez strahu, so najprej pomislile na Draga Misleja - Mefa in Ksenijo Jus, s katerima imajo že bogate izkušnje.

Ksenija je lani z Blažem Grmom izdala odličen album Enciklopedija človeka in soljudi. Na plošči je pesem, ki govori prav o tem, kako nečloveško se Evropa obnaša do ljudi, ki prihajajo.

Druga gostja, katere ime ostaja presenečenje, pa je na svoji predzadnji plošči Rastemo objavila priredbe pesmi, ki so nastale v nekdanji skupni državi v 80. letih prejšnjega stoletja. Na album je uvrstila tudi skladbo Nič novega pod mesecem, ki jo je napisal Jani Kovačič. “Pesem je izrazito protivojna in je v njeni interpretaciji izjemno ganljiva in močna,” nam je zaupala Maksimilijana. Kombinatke je gostja presenečenja med snemanjem albuma prosila, da za to pesem zapojejo spremljevalne vokale. Na odru so pesem skupaj izvedle samo enkrat - ob promociji albuma skrite gostje.

Spremljajte naše zgodbe tudi na Twitterju in Facebooku!

“Avtorica resnično podpira sporočilo sprejemanja različnosti, ki je rdeča nit sobotnega koncerta, zato smo jo prosile, da se tokrat na odru ona pridruži nam. Zelo smo si želele, da bi bil z nami tudi Jani, a tokrat žal ne utegne,” je še povedala Maksimilijana.

Poleg glasbenih gostov z njimi sodeluje še fotograf Matic Zorman, ki je letos prejel mednarodno nagrado World Press Photo v sekciji Ljudje za portret begunske deklice. Odstopil jim je svoje fotografije, ki bodo na ogled v Unionu.

“Ni čas, da bi gledali stran in molčali”

Ženski pevski zbor Kombinat
Kombinatke se pripravljajo na skorajšnji nastop  (Foto: Planet.si)

“Tematskega koncerta nismo imele že dolgo in zdaj je resnično pravi čas, da se pesem upora sliši čim bolj jasno in glasno,” poudarja Tiva in dodaja, da se “moramo odzvati, ni čas, da bi gledali stran in molčali. Izraziti moramo jasno stališče - ne agresivno, vendar jasno sporočilo, ki naj preglasi strah in sovraštvo. Sporočilo sprejemanja in ljubezni.”

Slika Slovenije je trenutno zelo črna, saj lepe zgodbe o svobodi in sprejemanju ostajajo neslišne, menita Kombinatki. Govorimo o zgodbah, ki se dogajajo ves čas in pripovedujejo o tem, da v naši družbi že zelo dolgo poteka proces soočanja z drugimi ljudmi, integracijo in sobivanjem. Zgodbe, ki kažejo, da je strah odveč.

Ravno zato se zdi Kombinatu pomembno sporočiti, da so med nami tudi ljudje, sposobni prišlekom izreči dobrodošlico. “Moramo se pokazati in biti čim bolj glasni,” se strinjata naši sogovornici.

“Zastava je tudi naš simbol!”

Shoda proti beguncem se je udeležilo precej manj ljudi kot shoda Begunci dobrodošli na Kotnikovo
S shoda proti beguncem v Ljubljani (Foto: Zaklop)

Maksimilijana pa je opozorila še na eno sporno stvar: "Ljudje, ki so proti beguncem, trdijo, da so oni Slovenija. To so ljudje, ki so si prilastili državne simbole. Ampak tudi mi smo Slovenija! Tudi mi z enako pravico stojimo pod slovensko zastavo! Slovenija je tudi odprta, neksenofobna in sočutna."

Tudi zato, ker so si prestrašeni in sovražno nastrojeni ljudje prilastili državne simbole, je na daleč videti, kot da je Slovenija popolnoma črna.

Shoda Begunci dobrodošli na Kotnikovo! se je udeležilo več sto ljudi
Shod Begunci dobrodošli na Kotnikovo! (Foto: Zaklop)

Tiva se z Maksimilijano strinja in opiše izkušnjo z enega od protestov, ki so se ga Kombinatke udeležile: "Ko smo bile na demonstracijah na Kotnikovi, s katerimi smo pravzaprav hoteli zaščititi tam nastanjene begunce, je bil trenutek, ko smo začele peti Zdravljico. Ravno zato, ker je slovenska himna tudi naš simbol. Tudi mi, ki beguncem izrekamo dobrodošlico, to počnemo pod nacionalnimi simboli. V trenutku, ko smo začeli peti Zdravljico, smo jih razorožili, bili so šokirani, saj tega niso pričakovali. Nekdo med podporniki beguncev je imel na majici simbol Triglava - to je tudi naš znak!"

Slovenska himna je ta hip pesem upora

Maksimilijana je neizčrpen vir podatkov in tako je z nami delila tudi svoje občutke o Zdravljici in pesem postavila v zgodovinski okvir. France Prešeren ni napisal slovenske himne, on je napisal zdravljico. Mi smo leta 1990 sprejeli zakon, na podlagi katerega je Prešernova Zdravljica postala slovenska himna. V tako ksenofobnem vzdušju, kot pa se slika na obrazih pod slovensko zastavo s slovenskim grbom, je slovenska himna ta hip pesem upora. Upora proti tistim, ki držijo te simbole in trdijo, da je Slovenija država, v kateri živijo samo Slovenci. To ni res! Nikoli ni bila,” Maksimilijana ne pušča nobenega dvoma o tem, kdo je Slovenec in koga predstavljajo državni simboli.

Kdo koga ogroža?

Shoda Begunci dobrodošli na Kotnikovo! se je udeležilo več sto ljudi
Shod Begunci dobrodošli na Kotnikovo! v Ljubljani (Foto: Zaklop)

Ko se je ljudem začela ožiti svoboda z zapiranjem državnih mej, so se začeli počutiti vse bolj ogroženo.

“Občutek ogroženosti je vse večji. Glede na rast brezposelnosti in izčrpavanje slovenskih podjetij, glede na brezkompromisno politiko, ki rešuje banke in ne ljudi, je seveda ta občutek ogroženosti upravičen. A moramo se naučiti prepoznati tistega, ki nas resnično ogroža,” pravita Maksimilijana in Tiva ter dodajata, da nas nikakor ne ogrožajo nedolžni ljudje, ki bežijo iz strahovitih okoliščin.

“Z najnovejšo afero, t.i. panamskimi dokumenti, je prav lepo prišlo na dan, kdo je v resnici tisti, ki povzroča neenakosti v družbi in s tem ustvarja gojišče za strah in iskanje sovražnika,” je prepričana Tiva.

Pozabljamo na lastno zgodovino

Pred stotimi leti je bilo mesto, v katerem je živelo največ Slovencev, Trst in ne Ljubljana. In tudi Trst je bil večkulturno mesto. Slovenija ima v zadnjih stotih letih svoje zgodovine ogromno izkušenj z begunstvom iz Slovenije. Spomnimo se samo na Goriško v času 1. svetovne vojne ali na Primorsko v času fašizma, ko so ljudje bežali v Ljubljano, tam pa jih niso sprejeli, ker so bili zanje tujci, tako da so morali iti v Maribor in v Prekmurje, kjer so jih potem le sprejeli, nas je podučila Maksimilijana.

Na koncertu K svobodi – brez strahu hoče ŽPZ Kombinat z gosti, somišljeniki in podporniki jasno povedati, da je tudi v Sloveniji veliko prostorov svobode in sočutnih ljudi, ki niso prestrašeni.

“Mi pozabljamo na vse to. Mi imamo kot narod v zadnjih sto letih izkušnje tako političnega kot tudi vojnega begunstva in ekonomskih migracij - torej, česa se bojimo,” se zdi Maksimilijani strah pred begunci neutemeljen.

"Mogoče je največja težava v tem, da nismo zmožni kolektivne empatije," razmišlja Maksimilijana. Kot državljani zdaj pred svojimi očmi vidimo točno tisto, kar se je dogajalo našim prednikom. To so iste zgodbe drugih ljudi.

Komentarji